Sodobni štedilniki temeljijo na hitrosti. Vse se dogaja praktično na 1, 2, 3.

Sodobni štedilniki temeljijo na hitrosti. Vse se dogaja praktično na 1, 2, 3, tudi najbolj zapletene jedi lahko z modernimi štedilniškimi sistemi pripravimo le v nekaj 10 minutah (če zraven štejemo še lupljenje, rezanje, sekljanje …). Včasih je bilo drugače. Preden je kuharica zanetila ogenj v peči, ki je bila hkrati štedilnik na drva, in preden se je ta ogrela do zadostne temperature, sta minili ura ali dve. Poleg tega je bilo treba kuriti tudi poleti, vsaj če človek ni želel biti lačen. Nič kaj prijetno ni bilo, zato trikrat hura za sodobne izume na področju kuhalniške tehnike!

Zgodovinarji si še danes niso na jasnem, kdo je bil pravzaprav izumitelj štedilnika. Zagotovo pa izvira iz prvotnih ognjišč, ki so služila delno za ogrevanje delno za pripravo hrane. Prvi zaprti štedilnik naj bi v 18. stoletju iz opeke in težke železne plošče izdelal francoski arhitekt Francois Cuvillies, vendar ker takrat še niso poznali dimnikov, se je dim iz peči valil kar po prostoru (do tod ime črna kuhinja). Slabih 10 let kasneje pa je Benjamin Franklin predstavil prvi povsem kovinski štedilnik, ki je popolnoma spremenil naše gospodinjsko delo.  Ko se je pojavila elektrika je razvoj stekle samo še hitreje, tako da danes živimo v času mikrovalovnih, indukcijskih, infrardečih, elektromagnetnih in še kakšnih štedilniških sistemov. Tisti stari, na drva, pa so svoje mesto našli pri nekaterih zavzetih zbirateljih in v muzejih.