|
|
Arhitektka Mateja Panter je s kombinacijo starega z novim v sobi štiriletne Gaje z majhnim vložkom dosegla velik učinek!
|
Tudi arhitekti pri opremljanju notranjih prostorov vse bolj stremijo k uporabi recikliranega pohištva, ki nikakor ni muha enodnevnica. Materiali starih kosov, ki so jih uporabljali naši babice in dedki, so namreč pogosto kakovostnejši od novejših, umetnih.
Zato se je arhitektka Mateja Panter odločila za kombinacijo starega z novim in tako v sobi štiriletne Gaje z majhnim vložkom dosegla velik učinek!
Eden ključnih problemov otroške sobe je ležišče, saj je bila nekdanja vzmetnica sredi sobe vir pršic. Zato smo v sobo namestili renovirano posteljo. Masivni kos pohištva, ki je bil že pred leti kupljen za dekličino starejšo sestro, smo iz naravne barve lesa prebarvali v belo, zaradi majavosti pa postelja potrebovala tudi manjše popravke in vijačenje.
»Prostori, ki jih oblikujemo za otroke, naj bodo svetli, z nizkim pohištvom. V takšnem prostoru niso potrebne pretirano 'ambiciozne' barve, saj sicer otrok nima priložnosti, da ga dopolnjuje s pisanimi dodatki, kot so blazine, igrače in risbe,« razlaga Mateja Panter. Zato smo pri prenovi ohranili bele stene in izkoristili dnevno svetlobo.
Za popestritev smo poskrbeli zgolj s troslojnimi zavesami, ki ločujejo spalni predel od igralnice. Kombinacijo tančice in bombaža, potiskanega z raznobarvnimi risanimi motivi, dopolnjujejo ročno izdelane zavese dekličine babice, ki dajo sobici prav poseben pečat domačnosti.
Podoben učinek ima tudi omara, ki jo je pred več kot šestdesetimi leti iz odpadnih kosov lesa oblikoval dekličin pradedek. Prenašala se je iz roda v rod in se skozi čas tudi spreminjala; od začetka, ko je bil glavni navdih za njen nastanek slika nizozemskega slikarja Pieta Mondraina, pa do intenzivne oranžne in zelene barve v 70. letih.
Danes ima omara ponovno prvotno podobo. Poleg estetske in nostalgične vrednosti je tudi na moč funkcionalna. V zgornjih predelih je prostor za obleke, v spodnjih predalih in omarah, do katerih še seže tudi deklica, pa so shranjene igrače, barvice in knjige, ki so se doslej razmetane valjale po spalnici.
Igralni kotiček
»Ker je otroški horizont nižji, je temu prilagojeno tudi ostalo pohištvo,« pojasnjuje Panterjeva. Zato smo v sobi ohranili staro leseno mizico, ob njej pa kombinirali mini verzijo modernega plastičnega stola (oblikoval ga je Verner Panton). Spalni in igralni del je arhitektka povezala s preprogo, saj se otroška igra prej ali slej preseli na tla. Naravni materiali, v tem primeru volna, pa otroku dajejo občutek topline in udobja.
»Igrače v otroških sobah naj bodo 'edukativne', to pomeni, da naj ne bodo zgolj lepi okraski in modni dodatki, ki jih vidimo v raznih oglasih, temveč naj otroku omogočajo predvsem ustrezen razvoj,« je o opremljanju povedala priznana slovenska arhitektka Jožica Curk in soavtorica otroškega gugalnika »Hi, konjiček!«. Z arhitektko Matejo Panter sta ga zasnovali po originalu iz leta 1956, in se pri tem držali sodobnih oblikovalskih načel RE:DESIGN, RE:USE, RE:THINK (preoblikuj, ponovno uporabi, premisli).
»Ko otrok igračo preraste, je lahko uporabi kot poličko za odlaganje knjig, klubsko mizica ali pa umetniški kos, ki ga spremlja tudi naprej,« je večnamenskost gugalnika obrazložila Curkova.
Pri prenovi otroške sobe so sodelovali arhitektka Mateja Panter z ekipo oddaje Sobotno popoldne, mizarstvo Samo Kavšek s.p., Kubus Interier d.o.o., Sisi življenje v barvah d.o.o., Interstille d.o.o. in Steklarstvo Moste d.o.o..
|
