Novomeška hiša s prijetno energijo. Tako posebna, da jo fotografira vsak turist, ki pride mimo.

Prvotno 120 let stara novomeška hiša je bila pred petinpetdesetimi leti dvignjena za eno nadstropje. Takrat so pridobili kar veliko kvadraturo, ki so jo izrabili, kot so vedeli in znali. Nekaj pa je ta etaža premogla, česar ni imelo vse tisto, kar je bilo pod njo: razgled na zeleno Krko in na njen strmo vzpenjajoči se breg z vrtovi in starimi hišami. Vinjeta, ki jo je naslikal vsak umetnik, ki je kdaj dihal novomeški zrak, in ki jo še danes fotografira vsak turist, ki zaide v dolenjsko prestolnico. 

Dobra lokacija

Hiša je bila v kaj klavrnem stanju in kljub nizki ceni se je razpadajočih zidov ustrašil vsak kupec, ki je prišel na ogled. Novinarka Ennie Vardijan je očitno bolj pogumne sorte. »Med tistimi žalostno razpadajočimi stenami sem takoj začutila prijetno energijo,« razlaga Ennie o nakupu svoje prve nepremičnine. Bilo ji je jasno, da tako dobre lokacije zlepa ne bo našla. Vedela je, da si dražjega stanovanja tudi ne more privoščiti, in videla je tisto glavno: razgled, ki mu ni para. Pravi, da si danes sploh ne predstavlja dela na kakšnem drugem delovnem mestu kot za svojo pisalno mizo z razgledom.     

Brez očeta ne bi šlo

Adaptacije se je lotila kar sama. Nasvete arhitekta je dodobra pretehtala in se na koncu odločila za svojo pot. Zaupala je svoji presoji in vedela je, kaj potrebuje, brez česa ne bi mogla živeti in čemu se lahko odpove.
Treba je bilo zavihati rokave in poprijeti tudi za najbolj težaška in umazana dela. Tu ji je odločno priskočil na pomoč njen oče, ki mu je adaptacija pomenila tudi svojevrsten izziv. Vse življenje je bil zaposlen v gradbenem podjetju, praktično pa z gradbenimi deli ni imel nobenega stika. Nikoli ni prepozno, tako je pravo pravcato gradbišče okusil šele v pokoju. 

Trgovina z rabljenim pohištvom

Ne vem, zakaj nikjer ni več mogoče najti trgovin z rabljenim pohištvom. V Novem mestu je nekoč bila, vendar je ni več. Ravno toliko, da je Ennie lahko opremila svoje stanovanje, bi rekel.
Nekaj pohištva je nasledila po starih starših. Bilo je treba kaj popraviti, kaj prikrojiti, kaj odžagati, kaj prilepiti … ampak vse je prišlo prav. Naslednji vir je bila omenjena trgovina z rabljenim pohištvom, v kateri se je našlo veliko uporabnega, po neumnem zavrženega, veliko ličnega, prijaznega in poceni. Vsega seveda ni mogla dobiti tam, ni pa bilo treba kam daleč. Kuhinjo, sanitarno keramiko, inštalacije, pode, barve … vse je bilo moč dobiti v Novem mestu. Enkrat je raziskala tudi ponudbo v Ljubljani, kjer je bilo marsikaj naprodaj, vendar nič takega, kar bi jo prevzelo na prvi pogled. »Prevzele« so jo samo vrtoglave cene, ki se jim ni mogla načuditi. Bilo so povsem navzkriž z njenimi predstavami in filozofijo o prijetnem bivalnem prostoru.

Več o tem si preberite v reviji Pri nas doma, januar 2009

Fotogalerija vsebine