Vsa kmetija je videti kot gručasto selišče večjih in manjših zgradb na blagi brežini nad potokom, ki pa je razen daljših deževnih obdobij večinoma suha struga.

Kmetija, ki ni več kmetija, je še vedno videti najbolj kot kmetija. Življenjske potrebe po velikih agrarnih površinah ni več, grunt pa ostaja v prvotnih okvirih, ker tudi potreb po hitrem zaslužku ni. Kmetijske površine se niso spremenile v zazidljive parcele tudi zato, ker gospodar daje prednost umirjeni zasebnosti pred nabuhlim osebnim računom in še bolj nabuhlo stanovanjsko sosesko takoj za plotom. Za povrh ta zemlja pride prav tudi nekaj staroselskim sosedom, ki se še vedno ukvarjajo s kmetovanjem.

Nepozabna srečanja

Zoranova domačija leži na Dvoru, nekaj kilometrov od Šmartnega pri Litiji. Prvič sem jo obiskal, ko sem bil povabljen na enega od piknikov, ki jih tam ne manjka. Potem sem prihajal občasno, povečini na piknike. Enkrat sem vso to pot iz Ljubljane in nazaj premagal celo s kolesom, seveda sem pred vrnitvijo tam prenočil, bolje rečeno prebil preostanek noči. Vsa ta srečanja so ostala nepozabna, čeprav se »na izust« ne morem spomniti vseh najmanjših podrobnosti. Treba je namreč vedeti, da so bili to sila veseljaški dogodki.  

Mama in tete

Zoran Bizjak ni od nekdaj bival na pričujočem posestvu. Tu je bila rojena njegova mati, in Zoran je kmetijo obiskoval le občasno, ob družinskih izletih in med počitnicami. Po mnogo letih je imetje podedoval po svojih tetah, za katere je v jeseni njihovega življenja tudi skrbel, ko je bil že formalni lastnik domačije, hkrati pa še zelo aktiven poslovnež.
Vsa kmetija je videti kot gručasto selišče večjih in manjših zgradb na blagi brežini nad potokom, ki pa je razen daljših deževnih obdobij večinoma suha struga. Domačija ima izrazito zaseben značaj, saj tistemu delu soseske, ki je bolj na gosto pozidan, kaže hrbet, gleda pa proti neposeljeni dolini in dvema precej oddaljenima kmetijama. Zoran pravi, da nima nikdar težav z vsiljivci. Pri vhodu na grunt je postavil rampo, kadar je spuščena, se naključni obiskovalci obrnejo, kadar je dvignjena, pa je vsak dobrodošel in tudi sila gostoljubno sprejet. Protokol je obče sprejet in glede tega ni nobenih težav in neljubih zapletov.

Zbiranje in ohranjanje

Tistih sto trideset let ali še kak drobiž zraven, odkar hiša stoji, nikakor ne gre zanemariti. Hiša je lep prispevek h kulturni dediščini, njena zasnova, filozofija in izvedba pa na prvi pogled dvomljiva popotnica za sodobno bivanje. Dvomljiva je le glede današnjega slovenskega (pa ne samo slovenskega) odnosa do svoje bivanjske dediščine, ki slepo dopušča agresijo trga.
A vrnimo se raje k ohranjanju hiše. Vlaga je bil resen problem, kot pri večini starih zgradb. Res pa je, da vlaga pri starih hišah postane pereč problem predvsem, kadar so večji del leta prazne, brez ogrevanja in brez zračenja. Zoran je poskrbel za hidroizolacijo in vso hišo redno temperira, pove pa tudi, da ga je adaptacija finančno stala dosti več, kot bi ga novogradnja.
Vendar mu je bilo za obstoječe dosti mar. Domačija zanj ni zgolj počitniška hišica, ampak mnogo več, ni pa mu treba vse življenje prebivati na njej. Sam in s pomočnikom skrbno ureja hišo, gospodarska poslopja in dober hektar zemljišča okrog hiše. To je po delovnih urah zlahka povprečen, realno pa precej nadpovprečen delavnik. Tete bi bile s tem zagotovo zadovoljne.
Zoran vlaga v posestvo velik delež svojega prostega časa in kapitala. V hiši je našel marsikaj, in zbiral je stare stvari, odkar pomni. Med svojimi službenimi potmi in dopusti je prekrižaril bolšje trge Avstrije, Nemčije, Belgije, Francije, Hrvaške, da domačih sploh ne omenja. Njegova zbirka pip za kajenje, starih koles, jarmov, podkev, raznih orodij, posod … težko bi našli depo za vse to.        

Več o tem si preberite v reviji Pri nas doma, december 2008

Fotogalerija vsebine