Zimska idila na Švedskem.

Življenje v veliki podeželski hiši zna biti za mlade starše utrujajoče. Nina in Nils Arviddson iz severne Švedske sta to spoznala, ko sta svoje tri otroke – Emilie, 19, Linneo, 17, in Isaka, 14 – morala kot taksista stalno prevažati iz vasi na interesne dejavnosti v mesto. Pred dvema letoma jima je bilo tega dovolj, zato sta se odločila za selitev: tik pod mejo z Laponsko, deželo Božička, sta kupila hišo iz leta 1972, ki je bila že na prvi pogled povsem drugačna kot tradicionalno poslikane lesene hiše v okolici.

Brez notranjih vrat

Ob vstopu v hišo vas pozdravi prostranstvo svetlobe in prostora, sobe tečejo druga v drugo brez vrat in hodnikov, saj bi bili ti samo v napoto.  »Ko sva prenavljala stene, se je stari omet kar usipal na tla. Porabila sva 25 vreč novega cementa, da sva stene spravila v red,« razlaga Nina in dodaja, da sta arhitektura in nasploh videz hiše ostala podobna originalu, družina je razširila le njen zadnji del, ki se nadaljuje v teraso. Tako so pridobili še več prostora, vendar s tem niso ogrozili prvotne podobe.
Na tla sta Nina in Nils položila eleganten parket, ob velikih steklenih oknih sta oblikovala tih bralni kotiček. Sončna svetloba ohranja ta prostor svetel in zračen tudi v dolgih, temnih švedskih zimah. Kaj pa pohištvo? Stol izvira iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko je kavno mizico najstarejša hči Emelie prekrila z mozaikom, Nils pa je v slogu pop arta ustvaril nekaj slik za okras.

Družinsko stičišče

Dnevna soba se odpre kot školjka z biserom in je Ninin najljubši prostor »zaradi svetlobe in zračnosti«. Prostor je velik, na eni strani ima ogromna okna, ki so zastrta s plisiranimi senčili. To je glavno družinsko zbirališče, v katerem kraljujeta praktična črna zofa iz Ikee in 50 let star naslonjač, ki ju mehčajo okrasne blazine.
Nad kaminom visi še ena Nilsova slika, rože na oknih dajejo pridih pomladi, ki je v popolnem nasprotju s snežnimi zameti pred hišo.
Na policah je dovolj prostora za razstavljen porcelan in elegantne lesene svečnike. Stena za njimi je pobarvana v pomirjujočem sivo zelenem odtenku, na njej pa številne slike in družinske fotografije dajejo prostoru zelo osebno noto.

Več o tem si preberite v reviji Pri nas doma, januar 2009

Fotogalerija vsebine