Bazen pred hišo, bazen z osvežujoče hladno vodo, bazen z bajnim razgledom, bazen, ob katerem se ne gnete stotine teles, ki hodijo drugo po drugem ...

Morje je na dlani, a vseeno je do njega peš nekaj kilometrov oziroma nekaj minut vožnje po strmi ovinkasti cesti. V teh počitniških mesecih pa na plaži tako ali tako ni kaj prida. Bazen je boljša možnost; bazen pred hišo, bazen z osvežujoče hladno vodo, bazen z bajnim razgledom, bazen, ob katerem se ne gnete stotine teles, ki hodijo drugo po drugem. Za tako rešitev se je odločila gospa Martina, svoj dom je postavila v slovenski Istri, v Maliji nad Portorožem.

Hiša ni posebno velika, ima pa tako »velik« razgled, da bi si zaslužila status graščine. Na eni strani sega pogled čez Portorož, čez Piranski zaliv, čez Savudrijski rt naprej čez hrvaško Istro. Ko se obračam proti desni, uzrem italijansko obalo onkraj Tržaškega zaliva, belo silhueto dvorca Miramare, zadaj vidim vse do gorskih grebenov Dolomitov. Obračam se še naprej, zrem na Trst, še naprej, vse do Nanosa. Nanos nima kape, še bo lepo vreme.
Gospa Martina je zares našla kraj za svoje domovanje, za opazovalnico, kakršne zlepa ne dobite. Kot najlepši razgledni stolp.

Do sanjske parcele z oglasom

Ob takem razgledu in vsem »hokus-pokusu« z gradbenimi zemljišči v Slovenskem primorju vsakdo pomisli, kakšne pomembne zveze in bogastvo mora imeti lastnik take hiše. Pa ni čisto tako.
Gospa Martina je našla parcelo v oglasniku, in sploh ga ni kupovala leta in leta, preden je končno našla oglas s sanjsko parcelo. »Kadar sem govorila o tem s prijatelji, so se mi le smejali,« razlaga gospa Martina. »Ljudje bi morali bolj resno jemati sredstva, ki so dostopna vsakomur od nas, svet, v katerem živimo, ni spreden zgolj iz pomembnih zvez, privilegijev, polnih žepov ali čudežev.«

Tradicija graditeljev

Gospa Martina je arhitektka in njen pokojni oče je bil gradbenik. Že pred drugo svetovno vojno se je podal v Beograd. V vojski so potrebovali gradbenika in gospod je ostal v Beogradu, se ustalil, poročil s svojo rojakinjo, ki je prav tako kot on prišla v Beograd.
Hčerka je krenila po očetovih stopinjah in postala arhitektka. Odraščala in doštudirala je v Beogradu, vse je bilo v najlepšem redu, potem je začelo vreti in ob pravem času, preden je Jugoslavija začela pokati po vseh šivih kot premajhna obleka, se je družina preselila v Slovenijo, na Štajersko, v Celje, kamor so segale očetove korenine.
Martina je bila zaposlena kot arhitektka v velenjskem gradbenem podjetju Vegrad in tudi danes, ko bi lahko uživala v brezdelju, v pokoju, je v svojem osnovnem poklicu še vedno dejavna: snuje, projektira, nadzira gradnjo … Kot nekoč, le tempo je bolj umirjen.

Fotogalerija vsebine