Čeprav drži, da ni vse zlato, kar se sveti, tudi ni vse slabo, kar je staro. Kozjanska domačija je dober dokaz.

Čeprav drži, da ni vse zlato, kar se sveti, tudi ni vse slabo, kar je staro. Kozjanska domačija je dokaz neskončnega poguma Andreje in Bojana. Domačije, ki jo je Bojan podedoval, bi se marsikdo celo branil ali pa bi jo hitro podrl in zgradil novo stavbo brez zgodb.

Kozjanska domačija je sestavljena iz dveh hiš, zgornje in spodnje, ki imata dva naslova, saj sta vsaka del druge vasi, a sta kljub temu del iste domačije. Obe sta zgledno obnovljeni v skladu s konzervatorskimi standardi in sta vredni ogleda tudi kot muzejska zbirka.

Zgornja hiša je majhna, urejena kot muzejska zbirka in ni prilagojena za sodobni način bivanja, vendar ponuja pravo dogodivščino tistemu, ki bi si upal živeti kot včasih, se umiti v lavorju in hoditi po vodo k vodnjaku ter brati ob sveči. Namenjena je ogledom in predstavitvi življenja na kmetiji v starih časih.

Spodnja hiša je doživela temeljitejšo obnovo in je prelepa. V dnevni sobi je nepogrešljiva krušna peč, ki ima kurišče v črni kuhinji, v hiši pa širi prijetno toploto in ponuja prostor za sušenje orehov, zelišč ali sadja. Ob njej je stara lesena klop, v njenem kotu pa dve luknjici, kamor postaviš oreh, da ne odleti, ko ga streš. Kako preproste in učinkovite pripomočke so imeli nekoč!

V kotu ob peči je postelja z lepo staro ročno vezeno posteljnino in ob njej lesena nočna omarica, na njej pa očarljiva šatulja s prstani. Vse še diši po starem in ponuja spomin na stare čase. Ob postelji je pod oknom postavljen kolovrat, ki služi preji volne le v zimskih dneh. Za piko na i se vsa koplje tudi v prijetni svetlobi in miru! V njej se v zavetju narave med poslušanjem ptičjega petja za nekaj dragocenih trenutkov povrneš v preteklost.

Fotogalerija vsebine