Preprosta kamnita kmečka hiša stoji v nizu petih podobnih, kakršnih je v Istri polno.

Preprosta kamnita istrska kmečka hiša stoji v nizu petih podobnih, kakršnih je v Istri polno. Mnoge so opuščene, od nekaterih so ostali le še kamniti zidovi, ki žalostno štrlijo proti nebu, prazne dupline v njih – nekoč okna – pa plašijo mimoidoče.

Od podrtije do rezidence

Zgodba je na prvi pogled povsem običajna. Takih in podobnih je bilo v pričujoči reviji, tako kot v drugih sorodnih medijih, objavljenih že veliko. Navadno gre nekako takole: hišo, ali bolje rečeno ostanke hiše, je nekdo našel na svojem potepanju po Istri, zdela se mu je vredna obnove, uspelo mu je najti lastnika, cena za ruševine ni bila pretirano visoka, pa je bila kupčija sklenjena. Sledil je dolgotrajen in mučen gradbeni podvig, ki je na koncu le obrodil sadove, da jih lastnik danes lahko brezskrbno uživa. Vsem obiskovalcem rad pove, koliko žuljev skrivajo debeli kamniti zidovi, in ne skriva ponosa, ko se ozre po svoji lepo urejeni rezidenci.

Namesto morja hribi

Hiša je bila res obsojena na bridki konec. Tudi trdega dela, da so goli, napol podrti kamniti zidovi postali najprej zasilno in pozneje spodobno bivališče, nikakor ne kaže podcenjevati. To pa je tudi vse, kar zgodbo te hiše povezuje s podobnimi zgodbami podobnih hiš.
V zgodnjih sedemdesetih letih je bila odločitev za nakup stare, napol podrte kmetije v osrčju Istre, razmeroma daleč od morja, milo rečeno čudaška. Okoliščine pa so današnje lastnike pahnile ravno v to »čudaštvo«. Najprej so bili solastniki neke druge počitniške hišice v dobro obiskovanem turističnem kraju ob obali. S solastniki pa so se vedno teže dogovarjali o pravicah in dolžnostih, ki jih narekuje solastništvo. Da bi se ognili bridkemu koncu, saj v »španoviji še pes crkne«, so odprodali svoj delež in skoraj na vrat na nos začeli iskati nekaj novega. Pa so našli nekaj starega. Takrat petčlanska družina se je razklala na dvoje. Starejša generacija je mislila na mir, ki ga bo na kmetih moč uživati po sicer naporni graditeljski avanturi, mlajša generacija pa svojih pubertetniških počitnic ni videla ne v zidarskih delavnicah ne nekje bogu za hrbtom, kjer ni ne diskotek, ne teras z živo glasbo, ne živžava na plaži … A glava družine, trdno zasidrana na samem vrhu družinske hierarhije, je bila odločna in ruševina je bila kupljena. Mladina jim je očitala, da se naseljujejo v razvaline, da bodo odslej na morje romali v hribe …

Fotogalerija vsebine