Na sončnem gorenjskem koncu.

V sončni idili osrednje Gorenjske, s pogledom na morje megle nad Ljubljansko kotlino, v vasi, kjer še živijo ledinska imena in se vsi med sabo pozdravljajo, živi mlada družina. Svoj dom si je uredila v skromni hiški, a kljub temu se vsi v njej počutijo nadvse veličastno.

Nekdanja stara sušilnica sadja

Zgodba o idilični hišici se je začela v študentskih letih očeta lastnice, ki je svoje mladostne sanje uresničil z nakupom okoli tristo let stare sušilnice za sadje.
S pridnim delom je stara sušilnica, ki bi jo kdo drug zavrgel kot kup neuporabnega kamenja, skozi leta postajala prelepa graščina srca. V domišljiji lastnikov živi kot grad, sedež kraljevine z ambasadorji v Parizu in Berlinu. Znotraj ne meri več kot 12 kvadratnih metrov, debeli zidovi ji naklonijo malo več zunanjega tlorisa, prostornost ji zagotavljata premišljena notranja razporeditev in do skrajnosti izkoriščen prostor.
Ob začetku urejanja je bilo treba staro sušilnico odkopati za izolacijo in tedaj se je podrla ena stena – takrat je hišica pridobila meter v širino in dosegla današnjo kvadraturo, seveda pa je dobro izolirana za srednjegorske razmere.
Iz teh časov je zanimiva rešitev okajenega črnega lesenega stropa, ki ga je oče skrbno obnovil. Lesene kose stropa je natančno oštevilčil, ves strop odstranil, na tleh ležeče trame dobro očistil saj in prahu – les je še vedno ostal črn, nato pa suh les sestavil nazaj v prvotno stanje. Zdaj strop daje hiši izreden čar in ohranja šarm nekdanjih časov.

Prava idila po gorenjsko

Pravljica življenja v mali hiši se začenja že, ko se po klancih približujemo vasici po ozki vijugasti cesti (ta je vedno splužena vsaj trikrat, in to še preden začnejo v Ljubljani in okolici šele buditi snežno službo), med pašniki z nekaj kravami, kozolci, ki so še v uporabi, med skrivenčenimi krošnjami jablan in v zavetju mogočnih gozdnih pobočij. Z okna ali klopce pred hišo je najlepše opazovati štiri prelepe konje, ki brž pritečejo k človeku, ki se jim približa, in se pustijo potrepljati, nato pa se vrnejo k igri. Tu človek reče – et in Arcadia ego (misel izhaja še iz antike in pomeni idilično, najsrečnejšo deželo).
Pred hišo na dvorišču kraljuje velik oreh, ki poleti daje senco omizju pod njim, pozimi pa se listi prijazno umaknejo in spustijo tople sončne žarke v notranjost. Okenski okvirji na hiši so iz zelenkastega gorenjskega kamna, okras pa jim dajejo preproste kovane gavtre, narejene po vzoru brezčasne kmečke arhitekture. Da se idila izpopolni, se poleti tu pod okni »navzgor širi rožmarin, navzdol pa nagelj vije«.

Več o tem si preberite v reviji Pri nas doma, februar 2009

Fotogalerija vsebine