Hitenje in nepotrpežljivost nas lahko oropata toliko lepih spoznanj, doživetij in izkušenj, da se je vredno za trenutek ustaviti.

»Se ti zdi, da je naše drevo v zadnjih letih sploh kaj zraslo?« sem oni dan potarnala prijateljici in ji pokazala naš mladi vitki glog. Posadili smo ga pred nekaj leti in na prvi pogled se zdi, da v tem času ni zrasel niti za centimeter. »Sanjam o tem, kako uživam v toplih mesecih v njegovi senci, a očitno bom morala na to čakati še precej časa,« sem razlagala z neskritim obžalovanjem v glasu.

»Bodi potrpežljiva,« mi je odvrnila prijateljica in mi napol v šali svetovala: »Kupi si senčnik, potem pa iz njegove sence občuduj svoje prelepo drevo, kako počasi napreduje v rasti. Pusti mu njegov čas!«

Za hip sem ostala brez besed. Nato sem bruhnila v smeh.

Kako zelo ima prav! In kako zelo smo postali nepotrpežljivi! Na vsak način bi radi prehiteli stvari. Marsikaj sicer lahko prisilimo, da se premakne z mesta ali da hitreje steče. A pogosto šele pozneje začnemo plačevati davek za našo nestrpnost in naglico.

Stvari, ki jih na hitrico spackamo skupaj, nimajo prave vrednosti, in celo prelepi trenutki, ki jih v divjem ritmu posrkamo vase, izgubijo ves svoj čar. Pogosto poskušamo preslepiti tudi sebe, a telo nas prej ali slej opozori, da ne prenese niti hitrosti niti nepotrpežljivosti.

Če se v pomladnih dneh, ko vse brsti in se na novo rojeva, vsaj za hip ustavimo in zadihamo v miru, bomo odsev našega prehitrega življenja morda zagledali v ogledalu, ki ga pred nami drži cvetoča narava. Ta ne pozna prehitevalnega pasu, temveč zvesto sledi svojim zakonom, ki potekajo v ustaljenem ritmu, počasi, a s toliko večjo potrpežljivostjo in zavestjo, da se vse zgodi ob pravem času.

To spoznanje bi bilo vredno posrkati vase. Še posebej spomladi, ko se nas loti občutek, da se moramo na hitro prebuditi, prezračiti in korenito spremeniti. V vseh pogledih. Toda hitenje in nepotrpežljivost nas lahko oropata toliko lepih spoznanj, doživetij in izkušenj, da se je vredno ustaviti.

Sama te dni že iščem prelep širok senčnik. Tak, pod katerim se bom v prihajajočih toplih dneh z veseljem zlila z blagodejno senco, odklopila ves moteči zunanji svet in v miru občudovala moj prelepi glog. Naj raste in se razvija, tako kot naj bi se naše življenje: počasi in z užitkom!

Fotogalerija vsebine