| Pri Branetu Kastelicu sredi zelenega Wimbledona |
|
|
|
| Besedilo: Andreja Comino, Fotografije: Mateja Jordovič Potočnik | |||
Skoraj četrt stoletja že v Angliji »Ko sem prišel v London, sem se vanj zaljubil na prvi pogled. Ta ljubezen traja še danes. Še zdaj se mi zdi najboljše mesto na svetu, njegova slabost je le, da je vse tako presneto drago,« pravi Brane Kastelic, ki v Angliji živi že skoraj četrt stoletja. Z ženo Nevo sta sprva kupila enoinpolsobno stanovanje v Wimbledonu. »Od takrat smo se preselili še trikrat, nikoli pa iz Wimbledona. V zdajšnji hiši, ki nam zelo ustreza, smo obstali in ne bi šli več drugam,« je prepričan. Življenje v Wimbledonu ima neizmerno rad, ker je to londonsko predmestje zelo zeleno, hkrati pa mirno. Jutra in večeri so prijetni, soseska je zelo družinska in kozmopolitska. V njej živijo ljudje z vsega sveta, ki se vsakih nekaj let zamenjajo. Vse plati angleške prestolnice London je bil že na začetku všeč tudi Branetovi soprogi Nevi: tudi ona je bila navdušena nad pregovorno angleško prijaznostjo, ljudje so na ulici, v prometu, pisarnah in drugod zelo vljudni in prijazni. Za vsako malenkost se ti opravičijo, velikokrat se nasmehnejo kar tako. V zadnjih dvajsetih letih se je veliko stvari spremenilo. S preseljevanjem ljudi vsak prinese svojo kulturo, ki pa ni vedno najlepša in najboljša. Na eni strani so zelo bogati tujci, ki živijo v svojem okolju in nimajo nobenega stika z drugimi ljudmi, na drugi strani pa so ljudje, ki se borijo za vsakdanje preživetje. Pri treh šoloobveznih otrocih in kreditu za hišo morata tudi Brane in žena dobro premisliti, kako naj najbolje obrneta vsak funt.
Več v reviji Pri nas doma, junij 2008 |
|||